midva

Priznam, tole pišem s precejšnjo zamudo Ampak res ni bilo prej časa - spanju se pa (zaenkrat!) še nisem pripravljena odpovedati

Torej, v torek sem bila na koncertu Neishe, ki je skupaj še z nekaterimi drugimi glasbeniki in plesalci promovirala svoj novi plošček Nor je ta svet. O svojem težkem pričakovanju CD-ja sem pisala že tukaj. Seveda me ni razočaral, nasprotno - pesmi so prav tako ali pa še boljše kot na prejšnjem. Neisha je ostala zvesta svoji glasbi, ob poslušanju pa se mi je zdelo (in se mi še vedno zdi), da je novi CD bolj optimistično obarvan. Way to go!

Uglavnem, na koncertu sem maksimalno uživala ob prav vsaki pesmi. Neisha je začela s Stokrat bolje mi je zdaj, nato je sledil repertoar z novega albuma, v drugem delu pa je skupaj s sodelujočimi zapela in zaigrala še pesmi s starega CD-ja. Na odru so se ji pridružili plesalci skupine Sweetswing (ob Ognju pod nogami), violinist Miloš Simič, harmonikaš Riki Zadravec (Cvetni prah ljubezni), presenečenje večera pa je bil DJ Valentino Kanzyani. Ko sta s slednjim prvič skupaj sodelovala enkrat marca letos v Kranjski Gori, sem slišala zelo pozitivne kritike, ampak jim nisem verjela - tako različna sloga, kaj pride ven, če ju združiš?! Pa sta bila zares fenomenalna, še posebej se mi je zdelo posrečeno to, da sta sodelovanje ponovila prav v Cankarjevem domu. Pogumno in navdihujoče! Skupaj sta izvedla nek angleški komad, ki ga nisem poznala, Neishin Planet za zadet in pa en znan komad, ki se je pred parimi leti vrtel v oglasu za Si.mobil, ampak ne poznam naslova … Pa sej ni važno, bilo je res fajn.

Izredno posrečeno je bilo tudi sodelovanje z drugimi že omenjenimi glasbeniki in plesalci, ob prihodu slednjih so tudi mene zaskrbeli podplati!! Aha, to pa bi bila edina kritika koncerta, ki v bistvu niti ni kritika, ampak samo vprašanje - zakaj bi bilo nerodno, če bi kdorkoli vstal in začel poplesavat pred svojim stolom? Seveda, ker smo bili v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je treba biti kulturen in lepo čičat’ pa čakat’. Damn. Naslednjič moram definitivno v katero drugo dvorano, ki omogoča tudi ples. Nisem si mogla kaj, da se ne bi malo pozibavala ob veselih, pa tudi žalostnih Neishinih pesmih, najbolj pa me sta me sicer navdušili izvedbi pesmi Le kaj se skriva ((samo namesto nočeš kurbe, ampak nekaj vmes naj bi se odločili za nočeš avta, nočeš ne kolesa not as innocent as it sounds, I guess! )) in Čarobni potep. Fenomenalno in s polno mero energije!

Te pa Neishi kar ni in ni zmanjkalo. Na odru je bila ves čas, in to 2 uri 15 min! Ob pogledu na uro po koncu koncerta je bilo kar težko verjeti, kako hitro je minil čas.

Ah, ja, pa še dve zadevi: 1. Se ji pozna, da se najbolje izraža s pesmimi, ker njene povezovalne besede med posameznimi izvedbami pesmi niso bile tako tekoče, kot bi si mislili … A nas je glasbenica večkrat uspela nasmejati, kar ji seveda lahko štejemo v plus. Pa še simpatiš je izpadla. in 2. Fotke - imam samo eno, pa še te mi (še) ni uspelo dat na računalnik. Zakaj samo 1? Ker mi je bilo že zaradi te nerodno Fotkanje naj pač ne bi bilo dovoljeno, zato sem naredila le eno, pa mi je Ajda povedala, da je nekdo blizu že komentiral … Pah, če ne smeš, pač ne smeš. Se strinjam, da bi bilo ful moteče, če bi bilo dovoljeno in bi ljudje flešal z digitalci kot nori

Neisha je koncert zaključila s še eno, samostojno izvedbo Zaradi upanja, kljub temu da smo mislili, da ne bo prišla več na oder in so nekateri obiskovalci že začeli odhajati. Pa nas je (ONA NAS) - prosila za podaljšek! Ah, res je modelka

Tole sem prej napisala na msn. Ker je pač res! Ampak to je čisto v dobrem smislu, ker se je napis nadaljeval z “ampak sem se pa ful nasmejala, tko da thank u”  Pa obvezen

No, coincidental bystanderju najbrž ni nič jasno, o čem govorim. Sej že razlagam

Včeraj smo imeli fešto. No, v bistvu so jo imeli, jst sem bila samo prijazno povabljena in sem se je z veseljem udeležila, ker je prišla na ekstremno prikladen datum, moj rostni dan :) Najprej smo se Petra (jaaa, naša lost Madridčanka je za par dni prišla v Slovenijo! Zaradi fešte, seveda - ja enim je resno težko v življenju ) … Ah, ja, which reminds me, da poročilo iz Madrida še sledi … enkrat Ok, zdej pa lahko že počasi ene par zaklepajev naredim ))))), Manca, Urša pa moja malenkost dobile v Havani, da smo še malo videle Katrco, ki je ravno delala. Okoli polnoči pa naprej - torej, na fešto, ki se je zgodila v Galeriji. Nas je naprej malo skrbelo, kam bo šlo vseh tistih 100 povabljencev, pa se je kar nekako našel plac - večinoma okoli šanka

Torej, 4 fanti, ki so pred kratkim dobili naziv univ. dipl.inž.str., so skupaj organizirali žurko, da bi bila zadeva še malo bolj uradna (ja, to je pač treba zapit — hočeš, nočeš ). In bilo je ful luštno. V bistvu se že dolgo nisem imela tako fajn zuni … No, že dolgo nisem sploh bila zuni v Lj, to je tudi res Ampak ja, ljudje so bili ful neki dobre volje, noben tečen … In bilo je kot v starih dobrih časih, ko smo še skupaj hodili na srednjo, čutili neko pripadnost (če ne drugega zato, ker smo morali vstajati ob enako nemogočih urah in včasih poslušati še bolj nemogoče prfokse … but we did survive! ) in na veliko hodili ven - khm, še tega zadnjega je konec Ampak smo včeraj dokazali, da še nismo za v dom za ostarele, hihi

No, je bila pa res zabavna štorija. Ne bom pisala o dveh osebkih, pri katerih mi ni jasno, kaj se je dogajalo - predvsem z moške strani Ker mi lahko kdo zameri. Ampak sem imela svojo zgodbico, ki me je neznansko zabavala - pa ni bilo krivo samo vino, o ne! Nejc je učitno včeraj padel v nek čuden element in si zadal nalogo, da mi na vsak način zrihta tipa. Sej v normalnih okoliščinah se ne bi pritoževala, ampak ko pa človek po ene dveh urah (ali so bile 3?) ugotovi, da ga bivši sošolec poskuša spentljat s tipom, ki je sicer čisto simpatiš in prijazen, ampak IMA PUNCO in z njo tudi živi … Ja to pa je komedija In potem sva imela res globokoumne pogovore v stilu:

Jst: Sam Nejc, halo, če ma pa punco!

Nejc: Pa sej študira v Novi Gorici!

Jst: Pa kaj je to važn!?

Nejc: Ja, daleč od srca …

Ja, you had to be there Mislim, jst sem umirala od smeha, no malo pa tudi od sramu, ko sem se pogovarjala s tem nesrečnežem in sta Nejc in Srdinšek za njegovim hrbtom plesala, se smejala, mi kazala “kul” s palcem in take fore … Jooooj, pa kaj je tem tipom? Pa da sploh ne omenjam, da ma Nejc sam resno punco, tako da nimam pojma, zakaj taka misija In  še ko smo odhajali na njami kebab, ni popustil! Oooh. Ne, enim res ni pomoči. Sem se pa res ful zabavala, smejala pa najbrž iz minute v minuto bolj glasno - ja, tudi zaradi vina :) Uglavnem, sori Jernej

Aja, pa še ene par fotk za na koncu! To so pa moji prvi mafini! V mojem čisto prvem pekaču za mafine Ki sem ga včeraj dobila od Darje pa Petrce. Hvala, punci!

No, pa da ne bom imela zaslug za tele almost-chocholate-overdose sladkiše, moram reči, da smo združile moči Manca, Darja pa jst, no Petrca je imela pa dan zapolnjen z letanjem po uradih zaradi ukradene denarnice back in Madrid (prekleti ciganki! ), tako da je bila samo sofinanc minister In mislim, da so nam res fino ratali! No, ampak na žurki pa ne duha ne sluha o njih, ljudje itak pozabijo na hrano, če imajo polne kozarce alkota v rokah Tako da niti ne vem (še), kaj se je zgodilo z mafini, upam, da jih je Svete kej raztalal, ker jih je bilo samo ene 50! Too much even for me

No, tole je moj novi pladenj

Tole sta 2 šolska primera mafinov, prvi s čokoladnimi koščki, drugi pa s čokoladnimi koščki IN kakavom … Oh, oboževanje čokolade je resnično prekletstvo.

Pa še lepotci na pladnju … Ok, no, eni malo manj lepi, ker je bilo preveč mase v modelčkih.

To je to! Lepo je biti … ja, milijonar ne vem, 24 pa! Vsaj začelo se je tako, kot se mora - s polno smeha!

P.S. Pa naj thanxy vsem za sms-e/klice/maile, Manci za dišeče zadevce + kartico pa mami pa fočiju za kuhalnik … Ok, dovolj, sej nisem na karaokah ali pa na miss sveta

… ay te dejo Madrid Ljubljana! Takole gre Shakirin (že nekaj let star) komad, ki govori o tem, kako zapušča Madrid. No, jst bom kmalu zapustila Ljubljano, pesem latino chice, ki govori o tem, kako zopet zapušča Madrid, pa pela ob prihodu domov 5. 11. Če me sedaj ne zaj* še Alitalia pa sem in tja nekoliko skrajša let

In končno bodo počitnice. Jih ni bilo že od letošnjega D potovanja in glede na to, da je bilo vmes poletje, jst pa samo na 4-dnevnem oddihu na Pagu, se mi zdi, da sem si jih čisto zaslužila. Čeprav sem že malo podvomila v to, ker pač od tistega lepega jutra, ko sem končno dobila novi naziv in se poslovila od zgolj gimnazijska maturantka, si za vsako novo majčko in podobne zadeve mislim le še sej si zaslužim, sej sem diplomirala … No, vse zasluženo se pač enkrat konča … Obljubim, da po Madridu :D

Petrca mi bo prijazno odstopila kavč v njihovem stanovanju, tako da bodo stroški za prenočišče res minimalni - vse, kar te tri Erasmus punce želijo je, da jim prinesem največjo možno cedevito, ki jo lahko strpam v ruzak. Tamkajšnja voda je namreč pitna, a ima nek čuden priokus. I’ll see what I can do.

Večino znamenitosti španske prestolnice sem že videla, saj sem ravno tam pred 3 leti obiskala Adrota. Ni važno. Bo pa čas za zamujene pogovore (Petro pogrešamo od 15. septembra), neskončno kofetkanje in najbrž tudi skok v kakšno bližnje mesto … Ah, seveda, pa na treniranje španščine, ki je definitivno ¡mi lengua preferida! Ne, res se ne pritožujem, lepo mi je.

Jutri izide nov CD Neishe, glasbenice, ki jo zelo cenim. Nisem poznavalka, ampak Neisha se mi zdi res odlična. Da ima šolan glas, tudi amaterjem ne ostane skrito.

Komaj čakam CD. Danes sem odkrila njeno stran na myspaceu in se kar ne morem naposlušat njenih novih komadov. Se mi zdijo bolj pozitivno naravnani kot na prejšnjem albumu, vsaj ti, ki jih ima ne spletu za poslušat. Nek znanec se je fajn izrazil zadnjič, da so tudi tiste njene pesmi, ki so žalostne, “lepo žalostne”. Couldn’t agree with him more.

‘Maš še kje čas, Vsako popoldne, Malo tu, malo tam, pa malo bolj veseli Čarobni potep, Le kaj se skriva … ah, skoraj bi pozabila še na pesem Najlepša pot, ki je sicer ful žalostna, ma meni je ful lepa in ob njej ne postanem ne melanholična ne žalostna ne depresivna. Žalostna na lep način, aha.

Da sploh ne omenjam besedila, ki ga je v povprečju itak več kot ga premorejo 3 pop pesmi hkrati. Ok, 4 Pa nimam nič proti popu, ker ga tudi poslušam, samo tako, je razlika, če se spuščaš tudi v besedila.

Komaj čakam CD. Kak Neishin koncert pa sploh. Kdaj, kdaj, kdaj, kdaj?? (a smo malo nepotrpežljivi? )

Sem obljubila epilog skoraj travmatične izkušnje z letalsko družbo Myair, ki mi je popestrila tole jesen (beri: skrajšala potovanje za 2 dni), pa sem bila nekako lena. Ampak mi je epilog tako všeč, da ga moram napisat!

Torej, kjer smo ostali. Na moj pritožbeni mail Myairu so mi iz družbe odgovorili (v ITALIJANŠČINI), da imam možnost:

1. izkoristiti voucher v vrednosti letalske karte, in sicer do konca marca 2008, ali

2. spremeniti datum leta.

Prva možnost mi je bila bolj všeč, ker leti po 3. 11. niso bili več dostopni, torej bi si lahko v primeru spremembe leta čas v Madridu le še skrajšala. Not the best option ever Vseeno se mi je zdelo, da nimam izbire, zato sem jim poslala potrditev, češ da sprejmem 1. možnost. Ampak sem bila takoj jezna sama nase, da sem tak sucker, da se pustim izsiljevat. Zakaj? Odgovor je bil kot prvo v italijanščini, čeprav sem se jim pritožila v angleščini in vsi pač ne znamo italijansko. Drugič, napisali so, da moram odgovorit v 72 urah, saj bi v nasprotnem primeru pomenilo, da se strinjam z datumom leta (torej 2 dni krajšega kot sem načrtovala - a loh). Kdo so, da mi lahko postavljajo časovne ulitmate? Recimo, da me ni v Sloveniji, nimam dostopa do interneta in pač ne morem odgovoriti. Mail ne more biti časovno zavezujoč.

No, uglavnem, vsemu skupaj sem nasedla in jim poslala mail, da se strinjam s tistim marcem 2008, čeprav ne vem, če bom do takrat še kej potovala (although I really really hope so!) …

No, potem pa vidim mail Evropskega potrošniškega centra. Od tam so mi zelo kmalu po tistem, ko jim je ZPS forwardirala moj mail, sporočili, da imam pravico do vračila denarja in naj ga tudi zahtevam. In jst seveda jezna. Poslala sem še en mail Myairu, češ da sem se prenaglila in vmes govorila z EPC-jem in da želim denar nazaj. Moj ton ni bil več tako prijazen kot na začetku - ja, vrnila sem jim ultimat, da mi morajo odgovoriti v 72 urah, sicer bom ukrepala dalje. In - surprise! - it worked! Poslali so mi vljuden odgovor v ANGLEŠČINI :), da mi lahko vrnejo denar, in to vse razen 10 € - kolikor je stal povraten let, ki pa ni bil spremenjen. Don’t ask me why, jst samo vem, da mi je za tistih 10 € vseeno. Potem sem jih pa poklicala in vse uredila. Bottom line pa je, da pri teh zadevah nikakor ne smeš biti preveč vljuden, prijazen … Ker na ta način nikamor ne prideš! Odločnost je najučinkovitejša čednost

No, sedaj upam, da so vsi ti maili in klic zalegli, da bom na Mastercard izpisku lahko kmalu ugledala pogrešanih 100 €

Sicer sem pa potem kupila karto pri Alitalii, ki je sicer dražja, ampak je let iz Trsta (prej: Benetke), pa še datum leta mi sedaj bolj ustreza … Pa še cel dan več bom tam! Matr, kmalu bom napisala že: Myair, hvala za spremembo leta. Je postala prijetna.

Sem pa še nekaj pozabila: tale EPC me je prijetno presenetil. Go. Majo Lubarda sem poklicala tudi po telefonu in mi je zelo prijazno pojasnila, kako naj ukrepam. Nice to know

P.S. Kreslin rulz

Ker sem trenutno precej jezna, bom z veseljem naredila negativno propagando za nizkocenovnega prevoznika Myair. I’ll make it short

Pri italijanskem letalskem ponudniku sem pred kratkim rezervirala povratno nozovnico na relaciji Benetke-Madrid, in sicer od 26. 10. do 3. 11. Pred kakšno uro pa so mi po e-mailu sporočili, da se mi opravičujejo, ker so spremenili datum mojega leta. In to na povratek 1. 11.!?! Me je skoraj vrglo na rit! (Skoraj zato, ker itak sedim ). Ali lahko to naredijo? Da mi skrajšajo potovanje za cela 2 dni?!

Pogledala sem njihove Terms & Conditions, pa nisem našla nič pametnega. Omenjajo sicer pravico do odpovedi leta, a le v primeru “izjemnih okoliščin” (npr. v slabih podnebnih razmerah). Če odpovem vozovnico, ne dobim denarja nazaj, ker gre za nizkocenovnega prevoznika, to imajo tudi zapisano v pogojih.

Pogledala sem tudi na stran Zveze potrošnikov Slovenije in našla tole:

Naj bi ti torej morali vrniti denar. Ampak glede tega sem rahlo skeptična, da bojo storili. Vozovnice pa ne želim odpovedat, ker se v tem primeru odpovem celotnemu znesku, ki sem ga plačala. Če pa spremenim datum leta (mimogrede, datuma odhoda in prihoda sta mi bila posebno všeč zaradi dveh vikendov ter  praznikov 31. 10. in 1. 11., ki se, kot se spodobi, letos zvrstita ravno sredi tedna), spet potegnem takratko, ker zadevo doplačam, poleg tega pa še ne grem takrat, kot sem hotela.

Any suggestions?   

Z diplomo ima študent lahko precejšnje zdrahe - no, jst jih niti nisem imela s pisanjem (kljub temu da se je zadeva rahlo zavlekla, ampak na to je pač treba računat) ali z mentorico, ki se je na koncu izkazala za resnično nekomplicirano osebo - ampak z referatom in vezavo. Se pravi z zadevami, ki naj bi bile samoumevne in postranske. No, ne vedno.

Zadnjič sem diplomo oddala v referat, nisem pa vedela, da so postali pri nas “rahlo” pikolovski glede citiranja. Sej ok, da je stvar poenotena, ampak a lahko no - ženska je bila tako zajedljiva, da sem se skoraj skregala z njo. Skoraj pa zato, ker mi je nato samo mirno rekla: “Poglejte, jaz imam čas, vi ga pa najbrž nimate, ker se vam mudi in želite imeti čimprej zagovor.” Točno tako, kako ste vedeli? No, potem sva nekako našle skupni jezik, postala je bolj prijazna, jst pa tudi manj tečna, ker se mi res mudi in ker res rabim ta prekleti zagovor! No, naslednji dan sem spet prišla, da sem še enkrat preverila, ali imam res prav, ker je šla diploma ponovno v vezavo. Ponovno? Ja, morala sem dati razvezat 2 izvoda - enega zato, ker mora biti arhivski na faksu res tipi top, enega pa za lasten gušt, diploma je pač diploma

Uglavnem, referentka je bila ful bolj prijazna kot prejšnji dan, vse mi je lepo pregledala in nič več tečnarila. Ja, samo prijazen moraš bit Ampak s tem se zdrahe še niso končale! Nalogo sem popravila in nesla vezat, ampak zaradi časovne stiske nekam drugam kot prvič (ko sem nesla v fotokopirnico pri faksu, kjer potrebujejo cel dan). No, vse lepo in prav, parkrat sem ponovila, kako mora bit zvezano in potem sem upala, da bojo res naredili tako. Ampak ne. Po diplome sem poslala sestro, ker stanuje tam blizu. Danes zjutraj mi jih je prinesla in imela sem odličen razlog, da me že navsezgodaj popade jeza! No, lahko bi pričakovala, pa nisem, ker sem večni optimist. Pri nas zahtevajo, da za naslovnico sledi 1. naslovna stran, ki je v bistvu zelo podobna naslovnici, samo da je na njej napisano še ime mentorja. Ampak v moji diplomi je zdej za naslovnico ENA PRAZNA STRAN! Kdo jih je najel, da so mi jo dali noter, nimam pojma. Že vidim referentko, kaj bi naredila - začela bi šteti strani, in rekla, da je stran mojega kazala v bistvu 6 in ne 5, kot piše. Groza. Sej ni fore v tem, da se mi zdi tole največja težava, kar jo ima lahko človek v življenju, ampak na živce mi gre, ko daš nekomu točna navodila (”Prosim, da naredite tako, kot je v tej diplomi, samo vstavite nove kopije … zaporedje pa naj bo isto”), pa naredi po svoje. In samo zato moram jutri takoj tja, da mi popravijo zadevo, da končno lahko oddam pravilno verzijo na faksu. Nič ne rečem, če si sama kompliciram zadeve, pač pi* sama nase. Ampak ko zaradi drugih izgubljam čas … to pa res sovražim, grrr. No, zdej sem že ful boljše volje, ker praktično ne morem nič pa še ne gre za svetovno katastrofo. Jutri pa upam, da ne bom imela še dodatnih razlogov za opis zdrah z diplomo

Pred dvema tednoma smo se Neja, Lea pa jst spokale v mojega cliota in šle v Bovec. In to ob grozno neprimerni uri - iz udobne posteljce sem se spravila ob 5.30 (ja boh pomagi), od doma nekaj čez 6, potem pa pobrala Nejo, potem pa še Leo, pač kakor si geografsko sledimo. Zakaj za vraga tako zgodaj? Ja to sem se tudi jst spraševala ob tisti nečloveški uri. Še posebej, ker je prejšnji večer Škerjanc praznoval r.d. in smo meli fešto … pa sem odšla nekoliko kasneje, kot sem mislila (kar se itak vedno zgodi).

No, razlog je bil seveda racionalen - hotele smo biti v Bovcu ob 8.30, ker naj bi Majči skočila. O padalskem presenečenju sem že pisala, in ta famozen skok naj bi se torej zgodil zadnjič. Ampak se ni. Ko smo se po vseh jutranjih naporih (vstajanje!!) prebile čez Vršič (sovražim vse te serpentine), kliče Majči in pove, da je prišlo do neke zmešnjave z izrazi in smo ji v bistvu takrat podarile bon za skok z jadralnim padalom v tandemu in (ne, to še ni vse) v Lescah. Halo!? Dobro, razumem, da se izgubiš v padalskem izrazoslovju, ampak da se takole fali kraj pa tudi ne pelje nikamor. Ampak ok, po začetnem šoku smo se pač sprijaznile z dejstvom, da smo za brezveze vstale ob nenormalni uri (sej vstajam zgodaj, ampak ne tako zgodaj in ne, še vedno nisem prebolela tega, ker sem res mislila nekoga fentat, taka zaspanost me je dajala), potem pa smo seveda hitro urgirale in poklicale naokoli, če bi še vedno lahko rezervirale mesta v raftu. In - we did it! Pri Alpin Action v Trnovem ob Soči so bili ful prijazni in smo namesto 38 plačale 30 € po osebi. Fino Ampak nismo še tam.

Po prihodu v Bovec smo šli najprej na kavo, kjer nas je čakala Majči z druščino. Seveda so bili vsi lepo naspani, no nam se je pa malo trgalo od zaspanosti Nato smo odšli na zajtrk in izležavanje v camp Toni, moram priznati, da me je navdušil s čistočo in predvsem neskončnim mirom! Res je, da smo bili proti koncu sezone (25. 8.), ampak vseeno - sigurno se vrnem.

Ob 14h pa je končno sledil težko pričakovani trenutek - sedle smo v raft! No, bolje rečeno - smo se nekako vrgle notri

No, pred tem smo seveda oblekle veslaške obleke, obule čevlje, za povrh pa si še totalno uničile frizuro (ja seveda, zakaj naj bi pa tako zgodaj vstale?! he he) s čeladami … Ja, hlače so mi bile totalno oprijete, tisti pri rafting ponudniku me je očitno malenkostno podcenil Vodil nas je Andrej, pravi facko, ki nas je že na začetku vprašal, ali bi bolj family ali adrenalinsko varianto. A moram povedat, za katero smo se odločile?

Vse skupaj je trajalo kako uro in pol, obdelali smo večino skal na Soči (beri: malo smo se zabijali in popadali v čoln - večkrat - ampak nikoli iz čolna! Hip-hip-hura za nas! ), se vmes tudi kopali (thank god za veslaške obleke) v ledenici, veselo veslali (na začetku smo imeli nekaj problemov s tremi Ukrajinci, ki nekako niso razumeli, da moramo vodo “zajemati” istočasno ) in se (vsaj me) nonstop smejali. Imele smo se norooo fajn! In še zbrithale smo se

 Odločila sem se, da moram nujno ponovit zadevo … Tisti camp mi je bil prav simpatiš, za drugič pa lahko naredim še malenkostno spremembo, npr. da probam še kajak/kanu, ker mi je bilo ful všeč kajakati (lahko uvedem neologizem ) že v Belizeju. Obožujem vodo!

Na koncu je sledil še obisk Kekčeve domačije. Namenile smo se sicer na ogled izvira Soče, a je zmanjkalo časa, ker nisem bila ravno pri volji za ovinke Vršiča + temo (a si sploh kdaj pri volji za kaj tako utrujajočega?). Smo si pa prihranile za drugič …

Ah ja, Slovenija je res lepa.

João je moj portugalski prijatelj, ki sem ga spoznala na obisku v Madridu pred dvema letoma in pol. Takrat sem šla obiskat Adrota, ki je šel na Erasmus izmenjavo za eno leto. In neskončno užival, podobno kot večina pred in za njim, ki s(m)o prav tako izkusili radosti mednarodne izmenjave - v družabnem in študijskem smislu Itak bolj v prvem

Tudi sama sem želela na Erasmus v Španijo, a mi sreča ni bila naklonjena. Potem pa je prišel drugi krog. A za komunikologe ni bila več na voljo Španija, ampak Portugalska. Prijavila sem se in bila sprejeta. V Lizbono sem odšla 21. septembra 2005 in tam ostala do 3. marca 2006. Lepa izkušnja, itak

João mi jo je zagotovo polepšal. Ob prihodu seveda še nisem imela stanovanja, zato sem prvih 10 dni stanovala pri njemu oz. njegovi najprijaznejši familiji, ki je človek res ne more prehvalit, tako lepo so ravnali z mano. Zdej se Adro pa João hecata, da to zato, ker sem bila za Joãovo (ja ime je pa res nemogoče za sklanjat! ) mamo kot “filha que nunca tinha” oz. “hči, ki je ni nikoli imela João ima namreč še starejšega brata Luisa.

Tistih 10 dni mi bo za vedno ostalo v spominu. Videla sem vse must znamenitosti Lizbone in okolice, bila v Sintri in Setúbalu, se martinčkala na prijetnem portugalskem soncu (ja, konec septembra je že prijetno), se prevažala s praktično podzemno, jedla pastéis de Belém (njaaaami kolački z jajčno-vanilijevim polnilom) ter pila galão (bela kava) in cafezinhos.

Pa jedla mnjami kulinarične dobrote njegove mame. Razvajala sva se na veliko. Bilo je res super in za to sem mu še danes hvaležna. Velik plus je bila jasno tudi portugalščina, in še vedno trdim, da sem se je največ naučila prav v tistih dneh, ker mi seveda ni pustil, da bi se menila v španščini No, nekako mi je prišla v uho, čeprav me je bilo zdej kar malo sram, ker sem jo že malo pozabila oz. bi jo morala obnoviti

Letos je spet prišel v Ljubljano, ampak smo se videli samo dvakrat - prvi dan, ko je prišel in zadnji, preden je naslednji dan odpotoval domov. Vmes so šli namreč Jessica, Adro (skupaj so bili Eramuski v Madridu) pa on na eno turo po hrvaški obali. Zadnjič smo torej odšli na pijačo pred njegovim odhodom in se spet fino nasmejali. Pogovarjala sva se, da bi se zmenila v Madridu, ker tja 15. septembra odide Petrca na - Erasmus (naša družba jih je polna, vsako leto gre kdo ). Ampak mi je zdej pisal, da ne bo mogel priti takrat, ko jst načrtujem obisk, šmrk. Razlog je seveda služba. No, mogoče pa mi naredimo kako “visitinho” v Lizbono, če bo čas Kar bi bilo super, glede na to, da se zdej niti nisva uspela ful menit, žal. Kot prvo smo bili premalo skupaj in kot drugo nas je bilo vedno veliko na kupu, mene je pa potem mal sram govorit portugalsko, sej ne vem, zakaj, ker itak je človeško, da človek v enem letu in pol nekoliko pozabi jezik in se prej spomni besed, ki se jih je naučil v jezikovni šoli, ampak so žal španske Ah, obožujem ta dva latino jezika. Če bom letos poskusila še s francoščino (priznam, nikoli mi ni bila posebno lepa, se mi je pa zazdela prejšnji mesec, ko sem spoznala Frenchije ), upam, da mi bo vsaj pol tako všeč, kot sta mi portugalščina in španščina …

João je ena najbolj smešnih oseb, kar jih poznam. Ampak samo v pozitivnem smislu. Pri njem sigurno najbolj cenim to, da se da vedno hecat z njim, pa to ne glede na to, na kateri račun. Enkrat na mojega, drugič obratno. Tudi sama se vedno hecam na svoj račun, ker ni razloga, da se ne bi, saj vsi vsak dan počnemo bedarije Pa nikoli ne zamerim, če se drugi režijo na moj račun, no, razen če je to iz same zlobe, ampak navadno nisem obkrožena s takimi osebki. In tudi João nikoli ne zameri, pa čeprav se vedno zbadava, ampak to vse v hecu. Uglavnem, je en tak portugalski Goofy

Ko sem šla 3. 3. domov, mi je dan pred odhodom dal CD od portugalskega benda Humanos (gotta like Maria Albertina! ) in zraven napisal pismo. Najprej gledam, zakaj so ene besede v pismu podčrtane, kmalu pa ugotovim, da je noter smiselno vstavil naslove s CD-ja in nastalo je ful simpatiš poslovnilno pismo, ki še zdej visi nad mojo posteljo. Ful lepo. Rada imam, če se ljudje potrudijo zate, ker tako veš, da vsaj za tisto osebo odstopaš od sivega povprečja milijontih takšnih in drugačnih poznanstev. Še večje presenečenje pa mi je pripravil naslednji dan, ko sva ga z Anjo zagledali na letališču. Nisem vedela, da bo prišel, zato sem takoj dobila solzne učke Kljub temu da je v smehu zatrjeval, da ni prišel zaradi mene, ampak da je lahko šel malo ven iz službe, mu je bilo težko nasesti Je bil pa kjut

Ah, že zdej ga pogrešam, ker je res super oseba. Naučil se je par slovenskih besed (ok, ok, ni jih par ampak sva jih nekoč naštela ene 50 :) ) in se lahko samo smejiš, ko reče “valda da ja, stara” ali pa “ti si ful kul” Upam, da se kmalu spet vidiva. Adeus, João, e até à próxima!

No, da nadaljujem, kjer sem ostala pred dvema (??) mesecema … Kaj češ, če gre poletje naprej taaako hitro

No, da zdej opišem dneve v San Cristóbalu. En dan sva šle na konjih v bližnjo vas San Juan Chamula! Zanimiva izkušnja, jst sem bila prvič, Neja pa ene 3. na konju! In to oni kar predpostavljajo, da ti znaš in konj ni prav nič na špagci, bolj malo te tudi uboga … No, me je bilo kar strah, priznam Pa sploh ni tako lahko, kot zgleda Ampak sej je kar šlo. Zraven je šel na konju tudi vodič, 25-letni tip, beden kot svina. Skoraj nadrl me je, kako imam noge in da je to čisto narobe … How the f* should I know?!

Bednik, uglavnem. Komunikacija med nami je bil torej na višku Ko smo prišli do vasice, sva imele frej pa sva šle cerkvico pogledat - ful lepa! Pa res zanimiva, prideš noter in takoj vidiš ene 10.000 (na oko ) prižganih svečk! Po tleh iglice borovca in klečeči verniki, ki molijo … Ljudje vseh starosti. Ob straneh po vitrinah pa njihovi svetniki … Res fajn. Sva imele pa srečo, lih takrat je potekal tudi krst malčkov! Luštni škratki v belih oblekcah In to zgleda tako: vsi starši se z otroki natrpajo v en majhen ograjen prostor, župnik malo moli, potem pa vsakega otroka posebej blagoslovi - in to ne poškropi, ampak POLIJE z vodo! Ni čudno, da vsi začnejo jokat Ampak vseeno ful kjut zadeva.

Po ogledu cerkve s konji nazaj do San Cristóbala in to je to … Aja, Nejo je naslednji dan ful rit bolela, ker se je neki nogo zataknila in je morala “viset” samo na eni … ja, bo treba vadit

Next day se odpraviva v Palenque, kjer so majevske ruševine. Greva na vódeno turo, ker pač nimava izbire - čisto nobena agencija ne ponuja ločenih izletov, midve sva hotle it en dan v Palenque, en dan pa Agua Azul … in to z razlogom! Ker ta izlet je bil kul, ampak ful ful preveč leteč. Že zjutraj skoraj izgubiva živce. Rečejo, da bo prevoz prišel do hostla enkrat med 6. in 6.30. Stojiva neprespane pred hostlom že od 6.08 … Shuttle pa pride ob 6.55!! Človek bi nekoga fental, res. No, potem vodič reče, da je cesta ful ovinkasta in da gremo lahko kupit tablete proti slabosti … Ja, nepotrebno izgubljanje dragocenega časa, drugače pa ni panike :S Aja, spet en pomemben podatek: v shuttlu ful Italijanov + za vodiča se izkaže, da je tudi Italijan in nas skos naslavlja z “ragazzi” …. Grrr, kdo ga je najel?! A smo v Italiji ali v Mehiki?!!

Prva postaja je seveda zajtrk. Ker itak si ne moreš s sabo vzet sendvičev?! No, moram pa reči, da nama je prav pasal, je bilo vsega po malo - še riž, jajca in fižol Ampak vseeno, spet izguba časa. No, po kaki uri na zajtrku končno nadaljujemo pot … Najprej gremo pogledat Aguo Azul, prelepe slapove turkiznih odtenkov Res ful ful lepo!! Ampak čisto preveč leteče. Smo imeli samo 45 min časa za ogled! Z Nejo na koncu laufava kot budale, ker se hočeva povsod poslikat in obenem ne zamudit dogovorjene ure … No, pa sej, zato pa obstajajo drugi ljudje, ki pa dejansko zamudijo 20 min in ti grenijo lajf Grrrr. No, potem končno prideta 2 zgubljeni duši in gremo lahko naprej …

… in že sledi naslednji šok! Vodič (f* Italian guy ) začne razlagat, da “bi bilo fajn, da izpustimo slap Misol-Ha (ki je bil sicer vštet v ceno), ker bo drugače ful manj časa za Palenque, kjer rabiš več časa …” In the worst thing je to, da se je ves folk strinjal!! Midve pa samo uno, NE?! Začneva protestirat in se pizdit, da sva pač plačale še za ogled slapu in bova slap tudi videle! Oštre, ja No, potem smo se seveda ustavili, slap je pa tako lep, da bi bil kriminal ga ne videt! :) Se na hitro poslikava (smrk, fotke ….), ker imamo na voljo le 20 min … Ampak vsekakor vredno ogleda!

No, potem pa gremo še v Palenque. Lepo, impresionante … ampak ko si videl Tikal, te nobene piramide ne impresionirajo več tako zelo ;) Zvečer prideva domov, zmatrane ko svina greva takoj zalegnit Torej - noč

Naslednji dan rezerviran za kanjon Sumidero. Na enem koncu je stena visoka 1 km! Edino kar kvari lep dan je vodič, spet ena velika mehiška p* (da ne bomo preveč vulgarni ), ki mu je pač vseeno, če naokoli tebe šprica voda (kanjon si namreč ogledamo od spodaj s čolnom); ne pomaga niti, ko rečeta 2 Mehičana, če gremo lahko bolj počasi … Ja, malo jim dol visi (čevap - Neja za Mehičane pravi, da imajo meter + čevap :D ).

Uglavnem, Sumidero je prav kulski, mogoče ne najbolj shocking zadeva kar sva jih de sedaj videle, ampak vseeno zelo lepo preživet dan. Zvečer itak spet zmatrane ko svina :) 

Nejo zvečer ful začne bolet v predelu mehurja (kot je laično predvideval ves hostel ), na koncu tudi hoditi več ne more. Greva spat, zjutraj je malo bolje, a jo še vedno boli. Trma itak noče k zdravniku, tudi zato, ker morava že ob 18h na bus do Oaxace, predvsem pa zaradi paranoje pred dohtarji. In še Ivon pove svojo izkušnjo z Mehičani, po prihodu v državo je namreč ful zbolel in je sicer imel zavarovanje, a na koncu je moral plačati okoli 6000 € (?!?), ker so se nekaj zmotili, da je presegel kritje in da mora plačati vse. Kriza, katastrofa, groza. Tudi pogovor z Viveko, ki Nejo poskuša prepričat, nej gre k dohtarju, ne zaleže. Trma ne gre Ampak thank god gre popoldne na boljše in pred odhodom iz mesteca (smrk) greva še na zadnji pohod po marketu z uhančki in podobnimi hudimi skušnjavami za ženske Spet nabaviva ful, ma vse je tako poceni … pa seveda lepo Aja, obredeva še market z zelenjavo in kupiva kako kilo čilija in kave Za probat, za darila … (ja, vsi dobijo čili! )

No, pred odhodom v Oaxaco moram še neki smešnega napisat! Viveka nama je razlagala, da ima velike probleme z ledvicami in prehladom - da ni mogla nehat smrkat in se usekavat, tako da se je odločila, da gre k vraču Ja, folk tudi to počne Pride tja, jo tip (en dedek) samo prime za zapestje, začuti njen pulz in reče, da ima probleme z ledvicami! Potem prime baziliko (ne, ni napaka ) - jo je morala prej kupit, pa ne samo to, poleg tega še jajce … in jo začne vrač “pretepat” z baziliko! Viveka je skoraj umrla od smeha, ko je to razlagala In tudi rekla, da se je komi komi zadrževala, da se ne bi začela krohotat :) Mislim, kdo pa se ne bi - tip jo je tepel z baziliko?! :D

Potem pa je naredil nek zvarek, prijel za jajce in rekel, da bo, ko razbije jajce, nehala smrkat … In je RES! In to takoj, ko se je jajce razbilo! Now, how weird is that!? Ja, nasmejali smo se res še pa još :)

In to je to. San Cristóbal, naj naj mestece potovanja :)     

P.S. Vse fotke so žal “sposojene”. Zakaj, sem navedla tuki.